Pri 16. letih me je prvič vprašala za tattoo. Debelo sem jo pogledala in moj odgovor je bil NE.
Potem sem začela malo razmišljati. Sama sem si ga noro želela in ves čas sem sanjala o tetovaži, ki krasi moje telo. Starši so bili strogi in absolutno proti tetovaži. Ker je bilo že tako ves čas najstništva veliko izzivov, si nisem upala to storiti na skrivaj. Tako sem imela že svoje otroke, partnerja in moja želja po tetovaži ni pojenjala, samo še rasla je. Približeval se je moj 30. rojstni dan in sem se rekla, evo to bo tvoje darilo. In tako je tudi bilo. Odšla sem in si pustila tetovirati 3 kitajske črke. Prva je “sreča” – na Titaniku je bilo veliko bogatih in zdravih, a sreče niso imeli. Menim da je sreča zelo pomemben faktor v naših življenjih zato bi vedno izbrala srečo. Druga črka je “upanje” – danes vsi prehitro obupajo nad vsem. Ni več strpnosti, potrpljenja, upanja na boljši jutri, vse več je zase, nase vase in vse kar je okoli mene me ne zanima. Tretja črka pa je “moč” – da podpre srečo in upanje. Tattoo me spremlja sedaj že skoraj devet let, imam ga zadaj pod vratom med lopaticami na sredini. Večkrat pozabim nanj, pa me dostikrat ljudje vprašajo:”Ooo, a imaš tatoo? Kaj pa pomeni?” Nikoli mi ni nerodno, z veseljem razložim pomen in sem vsakič znova vesela ko ga vidim ali me kdo vpraša zanj.
No iz tistega odločnega NE, nekega dne le povprašam hči:”Kaj pa bi si ti želela tetovirati?” in ona odločno pokaže fotografijo, ki kaže na njen znak vodnarja v horoskopu. Fotografija me preseneti, ni majhna, veliko črne površine, no konkreten tattoo. Ženska v sedečem položaju z velikim vrčom in se poliva z vodo. Gledam nekaj časa fotografijo, ona mi ves čas navdušeno razlaga zakaj si želi ravno to …. Vse kar sem zmogla tisti trenutek je bil Aha … tako … Potem pa sem le prišla k sebi in rekla:”Ok , zmenjeni, če te bo še dve leti držala enaka fotografija in želja, ti bom dovolila da se za 18. rojstni dan tetoviraš.” in potem zaslišim:”Ah dej mamiiiiii no, bedno do konca.” Uf sem si rekla, TOP si, zdaj jo bo minilo.
V dveh letih je bilo veliko pogovora o tetovažah. Na plaži smo velikokrat komentirali razne tetovaže, v družbi smo se pogovarjali s prijatelji ali je komu žal da se je tetoviral, o odločitvah zakaj tattoo, o pomenih tatujev. In prišel je dan, ko je naša punca slavila 18. rojstni dan. Vprašali smo jo kaj si želi za darilo, odgovor je bil dobra žurka. No o tej žurki pišem v naslednjem blogu. Ne glede na TOP žurko in vse se vseeno odločim in odidem po darilni bon za tatoo.
Odšla sem k moji prijateljici Urški Kocmur, Uriela Tattoo, ona je zame trenutno ena najboljših na mednarodnem nivoju. Največja strast v njenem življenju za katero diha in živi je umetnost. Po končanem študiju na Visoki Strokovni šoli za risanje in slikanje (ARTHOUSE- COLLEGE OF VISUAL ARTS) se je ukvarjala z risanjem karikatur za Raiffeisen Krekovo banko v Sloveniji. Sodelovala je tudi na več skupnih in nekaj samostojnih slikarskih razstavah (Klinični Center Ljubljana, Loterija Slovenije, Salus Ljubljana, Mestna Občina Ljubljana). V začetku leta 2016 jo je pot zanesla v svet tetovaž. Kupila si je prvo tattoo mašinco in začela izdelovati svoje prve unikatne tattooje. Da bi sčasoma pokazala preostalemu svetu, kakšne so njene vrline, se je začela kot umetnik udeleževati več mednarodnih tattoo konvencij, kjer je prejela vrsto nagrad za svoja dela. Ker pa so tattooji postali njena strast in vsakdanji del njenega življenja, se je sčasoma odločila s svojim možem odpreti njun prvi studio, ki sta ga poimenovala Uriela tattoo studio. Od leta 2016 prejema nagrade in se ves čas znajde na prvih treh mestih, za kar ji čestitam, saj je pometla z vso konkurenco na trgu in je res prava strastna umetnica tattoojev.
Rajši vidim da pri toliki želji moj otrok nosi kvaliteten tattoo, da ni popačen ali pa se celo prijateljica uči na njej ali pa ji nekdo ponudi cenovno ugoden a ne kvaliteten tattoo. Tako smo ji na rojstnem dnevu podarili bon, kar je bilo eno največjih presenečenj in radosti zanjo. Res je norela in jokala od navdušenja in takrat ko sem videla solze sem vedela, prav si ravnala. Kmalu sva se odpravili k Urški in povedali svoje želje, določili datum in zadevo smo zelo hitro izpeljali. Pravi da jo je malo bolelo, ampak je vredno. Velikokrat se stisne k meni in zahvali, da sem ji to omogočila in tudi jaz sem srečna, ko je moj otrok srečen in zadovoljen.
Ko tole pišem je mesec maj, tattoo smo naredili konec marca, sem zelo vesela in hvaležna da sem se tako odločila. Starši različno gledamo na zadeve, menim da je potrebno zelo dobro poznati svojega otroka pred tovrstnimi odločitvami. Vedeti je potrebno da to ni muha enodnevnica, kako otrok sprejema odgovornost, imajo njegove uresničene želje vrednost, ali si večkrat želi izstopati, ali to dela zaradi prijateljic, je to res njena želja in ko odgovoriš na vsa vprašanja, točno veš kako se boš odločil.
Z vami sem delila svojo izkušnjo in vesela sem, če sem lahko vsaj malo pomagala pri odločitvi da ali ne. 😉
Dodaj odgovor