Plešem, da se utrudim od premočnih čustev. Uro sem osvobojena misli, samo spustim in zaupam vodenju. Med plesom čutim, kot da nad ognjem dvigujem roke, da močno grmi, da se drevesa upognejo in da se zemlja trese.
Anja, zaplešiva – ko plešem sama s seboj
Špeh je nekaj kar me fizično omejuje, mi jemlje stabilnost, me ohromi in mi otežuje organiziranost. Roko na srce, obline so lahko mične, ko so pravilno razporejene po telesu, in te so seksi. Boli tisti špeh, ki mu rečemo pomarančna koža – in iz katerega se moški tako radi šalijo. Na dotik bolijo nakopičene maščobne celice in vedno znova obrnem pogled stran, ko grem v Evinem kostumu mimo ogledala. Auč, špeh res boli.
Dve leti odkar so se mi začele hitro kopičiti odvečne maščobe sem se prepričevala – sem, kdor sem. Če ti takšna nisem všečna, tudi prav, bom komu drugemu. Saj vem, želela prelisičiti svoj um. Nisem bila všeč edini osebi, ki je vredna, da sem ji všeč – sebi. Tako se je mentalni špeh kopičil v glavo.
Samo z organizacijo pri prehrani, se telo ne oblikuje, velikokrat brano, slišano. Potrebno je gibanje, vadba.
Dan v tednu sem si rezervirala za Ishmech. Ples, ko ne potrebuješ nikogar, ko neomejeno uživaš sam s seboj.
To je ples, kjer se topita tako fizični kot mentalni špeh. Je veliko več od plesa. Za soplesalca sem izbrala svoje srce. Plešem brez forme in po navodilih, kot nas usmerja učiteljica. Plešem, da se utrudim od premočnih čustev. Uro sem osvobojena misli, samo spustim in zaupam vodenju. Med plesom čutim, kot da nad ognjem dvigujem roke, da močno grmi, da se drevesa upognejo in da se zemlja trese.
Opazujem skupino, ki pleše že daljše obdobje. Še posebej me v množici navduši ženska, katere gibi so popolni v neorganiziranosti. Mehkoba giba, za vsak zvok posebno izbran gib, ki ga narekuje telo. Elegantno plesati s seboj skozi življenje, to čarovnijo želimo osvojiti.
Vem, da se mi fizično telo že spreminja, s tem preoblikujem tudi odnos do sebe, posledično se spreminja okolje kjer delujem, sem prisotna. Ja, postajam drugačna, pa vendar na nek svojevrsten način še vedno samosvoja. In mogoče je posledica začetka poti preobrazbe slišati, čutiti in razumeti besede prijatelja – »hvaležen sem, da si prišla v moje življenje.« Brezpogojno zaupanje. Nisem mu odgovorila, ker vem, da bo prebral ta zapis, »tudi jaz sem hvaležna in vedno bom tukaj, ko potrebuješ.«
Veliko srečo imam v življenju, da imam okoli sebe posameznike, ki me dopolnjujejo, ki verjamejo vame in pustijo, da sem drugačna znotraj organiziranosti, kjer je potreben red. Rada sem žena, mati, prijateljica, znanka, sodelavka, poslovna partnerka, ampak obožujem tudi svobodo. Takrat se lahko kreativno ukvarjam s takšnim ali drugačnim špehom in sanjarim z odprtimi in zaprtimi očmi.
Hčerki sta s taborniki nekje, v točki nič in izkušata življenje brez. Midva imava trenutke zase, vzela sva si čas za ljubezen. Ovita v oddejo, ki sem jo kot najstnica pletla leta in leta in sanjarila o čarobnem pokrivalu, zaključujem današnji zapis in se veselim novega, ko bom spet topila špeh.