Telesa so zgradbe. Srce je virtuoznost, intenzivnost. Popolnost baletnega giba je v čustvih, sprostitev, zaustavitev, komunikacija, živa umetnost. Živeti in izživeti. Živeti na meji. Izogibati se sigurnosti. Telo izveni v tišini. Telo je glasba. Plesalci so koncept predstave. Tretje oko. Druga misel. Ujetost telesa in svobode.
Potrebno si je vzeti trenutke samo zase, da sprazniš glavo in dodaš vibracije, ki so namenjene tebi, da lahkotneje deluješ.
Ne prepoznam trenutka, kdaj sta opera in balet tako osvojila celice moje biti. Pa vendar, ko sem zaznala, da prihajam iz te veličastne hiše drugačna, polna nečesa, sem postala redna gostja.
Sprva v družbi, kasneje sem ugotovila, da mi je najlepše, ko sem sama. Nihče ne sprašuje, nihče ne komentira. Pred predstavo opazujem ljudi, zdi se mi, da so drugačni, da imajo vsebino. Zagotovo bi mi vsak med njimi znal povedati paleto zgodb in jaz bi z veseljem poslušala.
Predstave gledam odprtega srca, doživljam sporočilnost zgodbe, poskušam se involvirati v like.
Brez pričakovanj, samo vedenje, da bo balet MESO SRCA bitka med gibi sodobnega plesa in klasičnega baleta, sem bila na premieri Meso srca/Kaktusi.
Vedela sem, kar je povedal Gregor Luštek in zagotovo so to skupna razmišljanja z Rosano Hribar, žensko energijo koreografije baletne predstave MESO SRCA.
Telesa so zgradbe. Srce je virtuoznost, intenzivnost. Popolnost baletnega giba je v čustvih, sprostitev, zaustavitev, komunikacija, živa umetnost. Živeti in izživeti. Živeti na meji. Izogibati se sigurnosti. Telo izveni v tišini. Telo je glasba. Plesalci so koncept predstave. Tretje oko. Druga misel. Ujetost telesa in svobode.
Baletniki so čudež, kako popolno je človeško bitje.
Nekaj je bilo na baletnikih kar me je spominjalo na film U.I. Umetna inteligenca A.I. Artificial Intelligence, režiserja Stevena Spielberga.
Gibi glave malega Davida, najnovejšega ‘mecha’, prototipa mehaničnega robota v človeški podobi, čustvenega robota. Robotsko premikanje, umetna inteligenca brez primere je v meni zbudila asociacijo.
V organiziranem kaosu predstave Meso srca sem prepoznala čustva veselja, presenečenja, izziva, žalosti, jeze, gnusa, strahu, sprejemanja in pričakovanja. Kar srce zmore. Čustva s katerimi se soočam in ki jih dnevno poskušam spraviti v ravnovesje.
Drugi del predstava KAKTUSI koreografa Alexandra Ekmana je bil ravno tako odbito v kaotičnosti. Zapisano: »Plesalci se odzivajo na glasbo. Iztočnica za glasbo je ples. Roke se prelevijo v strune, vznemirljive niti melodije pa postanejo za ples na nogah tako resnične kakor tiste, ki jih je v domišljijo priklical Michelangelo za svojo nesmrtno mojstrovino v Sikstinski kapeli.«
Pogovor dveh teles je me je stopil. Osvestila sem zavedanje, koliko komunikacije je v mimiki telesa. Telo pove vse. Utrinek plesnega pogovora:
»Udarec, sunek. Oh, to ti bo všeč, počakaj … magično. Uuuu … Moji boki … Moj gleženj, si videla to??? Ne, ne vrti se vedno vse okoli tebe. Tudi v redu. Le nekaj sem ti hotel pokazati. Nehaj! Av! Položi jo sem. Daj jo ven, iztegni, prekini, dvigni. To. Ujemi me. Veš, vedno pozabim, kako že gre naslednji del … Oh, le spomni se na rimo. Premešaj, premešaj, obrni okrog, odpri pločevino in imej se fino ….«
Si predstavljate igre teles predstave MESO SRCA/KAKTUSI? …, težje, če ne doživite spektakla.
Osvobojena mentalnega špeha in napolnjena z veličino srca, giba, plesa delujem z zgodbami naprej. Prijateljica me je nagradila z besedami, »ti pa res najdeš zgodbo v čisto vsakem trenutku, ki ga živiš.« »Hvala.«
Anja Vogrič
