Rečejo, da čas celi rane. Ko v svoji bolečini čakam, da se rana zaceli, se mi zdi, da nikamor ne gre. Zjutraj se zbudim. Razveselim se, morda je minilo. In takrat pride prva misel. Razočarano ugotovim, da vse to ni bila nočna mora. Res se je zgodilo to, česar ne morem prebaviti in ne morem sprejeti. Vse od včeraj je še vedno tako resnično. Nikamor ni odšlo in ponovno se prepleta v moji glavi.
Zdaj po novem prosim Boga. Nikoli si nisva bila zelo blizu. Vendar ko človeku gre za nohte, se oprime vsake bilke. »Prizanesi mi, pusti mi vsaj en dan, da se zbudim dobre volje«, ga nagovarjam proseče. »Daj mi slišati ptičje petje in videti sonce na oknu. Daj da se razveselim trenutkov, ki me čakajo«, nadaljujem.
»Ne, ne bo šlo«, slišim glas v svoji glavi.
Me bo spet pustil samo s temi že tisočkrat premletimi scenariji, ki mi ne pustijo naprej in z vprašanji, ki se začnejo na »zakaj«?
Priznam, ne razumem. In videti je, kot da nikoli ne bom. Pa kljub temu se še vedno sprašujem. In ne razumem več sebe, zakaj to počnem in kdo sploh je ta, ki mi to počne. Kdo je ta glas in misel, ki mi nagaja? Saj vem, kdo je. … Ampak moral bi biti z mano, na moji strani. Zakaj je proti meni? Pa tudi ta odgovor že vem. Ja vem, moram nekaj spremeniti. Ampak ta, ki je že tako pameten, mi lahko pove, kaj naj spremenim?. Saj če bi vedela, bi že spremenila. »Se ti ne zdi, da bi spremenila?«, ga skoraj na glas vprašam, ko se v mislih pogovarjam sama s sabo kot kakšna stara dementna mama.
»Ma daj, v nulo me poznaš.« Priznam. Vem, da ti veš, da jaz vem, kaj moram spremeniti. In ne spremenim. Ker ne zmorem. Dobro, priznam. Ne zmorem spremeniti tisto, kar bi morala. A pri njem nič ne pomaga. On nima milosti. Če njemu priznaš, se mu nič ne prikupiš in ti ni pol odpuščeno. On hoče vse. Hoče od mene, da se vržem v neznano. Hoče, da 100% zaupam. Pa ne morem. »Štekaš, ne morem?!«. … Skoraj kričim na njega, ampak hitro obupam, saj vem, da mu nisem kos.
In nato prosim, naj že pride ta čas, ki celi rane. Hitro pojdi, hitro pojdi naprej. Da boš prišel.
Vmes bom pa počakala, da mine ena ura in mine druga. Nekako se bom prebila do sredine dneva in skozi popoldan. Prišel bo večer, ko bom rešena. Lahko bom šla spat. Ponoči, ko spim, ne vem za svoje bolečine. In morda jutri zjutraj pride kakšna lepa misel.
***
Se ti kdaj zgodi tak dan? Dva, trije?
Takrat imej v mislih:
-
- Vse mine.
- Ko si sredi pekla, se ne ustavljaj. Hodi naprej.
- Dihaj. Globok vdih, izdih. Vdih, izdih. Vdih, izdih.
- Spi. Pa kaj potem, če je ura šele enajst dopoldan.
- Pojdi v naravo na sprehod.
- Naredi si seznam opravil kot šolarček. In slepo jim sledi, da se zaposliš.
- Poglej si kakšen film. Najbolje komedijo.
- Klepet s prijateljico dela čudeže.
- Nisi sama/sam. Mnogi delijo tvojo usodo in tiho trpijo.
Iz vsake še tako slabe stvari se na koncu razvije nekaj lepega.
Andreja Verovšek
Vse mine. Ko si sredi pekla, se ne ustavljaj. Hodi naprej. Dihaj. Globok vdih, izdih. Vdih, izdih. Vdih, izdih. Spi. Pa kaj potem, če je ura šele enajst dopoldan. Pojdi v naravo na sprehod. Naredi si seznam opravil kot šolarček. In slepo jim sledi, da se zaposliš. Poglej si kakšen film. Najbolje komedijo. Klepet s prijateljico dela čudeže. Nisi sama/sam. Mnogi delijo tvojo usodo in tiho trpijo. Iz vsake še tako slabe stvari se na koncu razvije nekaj lepega.